Otroštvo in odnosi s starši pomembno vplivajo na naše doživljanje, odnose in notranje počutje tudi v odraslosti.
Dragi obiskovalci,
Se mogoče sprašujete, zakaj je potrebno predelovati izkušnje v otroštvu in odnos s starši? Navsezadnje so se večinoma potrudili po svojih najboljših močeh. Mnogi pravijo, da ne napredujemo, če preprosto krivimo druge. Kar je storjeno, je storjeno; tega ne moremo spremeniti. Moramo gledati v prihodnost. Vendar se včasih počutimo utrujeni brez očitnega razloga, kot da nam primanjkuje motivacije, saj v sebi nosimo nevidno težo. Te nedokončane izkušnje so kot težek nahrbtnik, ki ga nosimo kamor koli gremo, zaradi česar se počutimo izčrpane in zmanjšujemo iskro v svojem življenju.
Čeprav je res, da ne moremo spremeniti tega, kar se je zgodilo, lahko spremenimo, kako se počutimo glede teh spominov in kako gledamo na svojo vzgojo. Če smo na primer odraščali z odsotnim očetom in materjo, ki je bila nenehno zaskrbljena, se lahko kot odrasli zavedamo, da smo v otroštvu potrebovali več vodstva in varnosti. Lahko čutimo strah, ki smo ga doživljali, in željo, da bi nam oče pomagal pri naših odločitvah. Naravno je, da čutimo obžalovanje, žalost, jezo in razočaranje. Predelavo teh čustev je najbolje opraviti s pomočjo psihoterapevta, ki lahko služi kot priča in zagotavlja, da na tej poti nismo sami. Izražanje čustev omogoča, da ta energija teče, kar vodi do večjega občutka miru in zadovoljstva. To je prava čarovnija spremembe – postanemo bolj celoviti in izpolnjeni, kot da se je končno vse postavilo na svoje mesto.
Morda bo treba ta proces ponoviti večkrat (ponavadi na različne načine), da bomo lažje in učinkoviteje našli svojo trdno oporo v sedanjosti. Paradoksalno je, da s priznanjem vloge staršev v naši preteklosti prevzamemo večjo odgovornost zase, zaradi česar se naše življenje zdi polnejše. V geštalt terapiji nas terapevt lahko spodbudi, da staršem sporočimo neizrečene občutke. Npr. pred nas postavi stol in nas spodbuja, da si predstavljamo starša, ki tam sedi. Tako se lahko z njim pogovarjamo, kot da bi bil prisoten. Ta način krepi našo samozavedanje in čustveno izkušnjo, kar na koncu okrepi našo samozavest. Spodbuja nas, da se osredotočimo na svoje trenutne potrebe in ne na tisto, kar nam je manjkalo v preteklosti. Občutke nemoči nadomestijo nova čustva, ko se različni deli nas samih začnejo povezovati. Ta integracija pomeni, da smo predelali breme, ki nas je nekoč oteževalo. S soočanjem in predelavo bolečih vidikov naše preteklosti spoznamo, da je ključnega pomena, da te občutke predelamo, namesto da jih izbrišemo ali prikrijemo.
S toplino,
Tamara